Prvi in glavni vzrok zla, ki je povezan z modernimi parlamentarnim sistemom, je v neskladju med sistemom demokratične politike in pluralno socialno strukturo moderne družbe.
Gosar pravi, da je demokratična politika zgolj politična ustanova, organ zgolj političnega ljudstva in od tod izvira njegova nesposobnost in nedelavnost v gospodarskih in socialnih političnih zadevah, okrog katerih se vrti današnje javno življenje.
2.2. K Samoupravni Demokraciji
Avtor je mnenja, da kljub vsemu ne moremo govoriti o krizi demokratične ideje kot take, ki bo tudi v bodoče morala veljati kot osnova vsakega družbenega razvoja in resničnega napredka. Po njegovem mnenju je treba to idejo le prilagoditi spremenjenim družbenim razmeram. Demokraciji je potrebno poiskati nov izraz, novo in širšo obliko, da bo lahko zajela vsa vprašanja svobodne družbe.
Poleg demokracije je potrebno temeljito reformirati tudi demokratični parlamentarizem in idejo demokracije dopolniti s samoupravnim načelom. Avtor je razvil modern model samoupravne demokracije, ki je pomenil kombinacijo političnega in gospodarskega parlamentarizma, s čimer je želel povečati strokovno podlago v zakonodajnem procesu in razširiti število ljudi vključenih v politiko oziroma v upravljanje javnih zadev. Tretji namen modela pa je izogniti se sistemu preglasovanja v več nacionalnih skupnostih.
Po mnenju Gosarja, danes ta ideja samouprave postaja novo, splošno sprejeto načelo modernega družbenega življenja i ima isto privlačnost, kot jo je imela ideja demokracije v prvi polovici 19.stoletja.
V tem kontekstu je treba tudi:
- Dopolniti demokratične ustanove
- Uvesti dodatno predstavništvo
- Uvesti nov glasovni red
Avtor, na katerega so vplivale tudi socialne in politične razmere tistega časa, je poskušal doseči zadovoljiv vpliv manjšinskega slovenskega naroda v državi, s samoupravnim mehanizmom pa je želel ohraniti slovensko narodno identiteto.
3. Gorazd Kušej
Gorazd Kušej, ki je bil mlad predstavnik slovenske politične misli, je v uvodu svoje studije z naslovom Sodobna demokracija zapisal, da je demokracija postala politična in kulturna dobrina sodobne države in družbe.
Splošno sprejeta teza krizi demokracije pa ga je spodbudila, da je iz nevtralnega zornega kota opozoril na nekatere praktične in teoretične vidike demokracije.
3.1. Napetost Med Individualističnim in Kolektivističnim
Prev tako kot Kelsen, je tudi Kušej tematiziral napetost med individualnim in kolektivnim načelom, katere odprava je bila v izhodišču vprašanja o demokraciji. Za razliko od Kelsna je Kušej iskal rešitev v harmoniji, ki jo posameznik lahko doseže z vero in »zaupanjem v popolono metafizično absolutno bitje«.
Po Kušeju obstajata dva svetovna nadzora, ki zanikata vero in sicer:
Liberalizem, katerega vodilna ideja je svoboda posameznika, je kot politična doktrina brez vsake konstruktivne sile in zato včasih kvaren. V političnem smislu lahko vodi v anarhijo, kar lahko privede h koncu družbe in države, če bi poedinec znotraj nje razvil vso svojo avtonomno normativnost.
Demokracija kot politična oblika pa stoji na načelu samoodločanja posameznikov o pravilih, ki se jim le-ti podrejajo. Demokracija tako, kot moderno politično načelo, vsebuje individualistično-osebnostno in kolektivistično-skupnostno prvino, liberalizem pa se znajde na političnem področju pred težavno nalogo oziroma vprašanjem, kako zagotoviti zadostno mero kohezivnosti in hkrati ohraniti občutek svobode.
Kot smo že omenili, so Rousseaujevo teorijo družbene pogodbe mnogi avtorji pogosto postavljali za temelje moderne razprave o demokraciji, in eden izmed predstavnikov politične misli, ki se je oprl na Rousseauja je bil tudi mladi Gorazd Kušej.
Kušej je mnenja, da demokracija temelji na Rousseaujevi predpostavki, ki pravi da racionalen posameznik sprejema družbeno, na podlagi družbene pogodbe, ki je izraz popolnoma svobodne in racionalne privolitve posameznika na podlagi spoznanja o koristnosti skupnega bivanja. Kušej, tako tisto obliko demokracije, katera ima za glavno načelo osamosvojiti poedinca v kar največji možni meri od skupnostnih državnih vezi in mu zagotoviti najširšo osebno avtonomijo, poimenuje liberalna demokracija. Le ta naj bi se, po njegovem mnenju, uveljavila v državah, kjer so glavno merilo prirodne pravice posameznika.
Prednostno izhodišče posameznika pa ima seveda tudi svoje slabosti:
- Izgubi se objektivna veljavnost in učinkovitost pravne norme
- Zmanjša se družbena vpetost posameznika v skupnosti
V družbenih odnostih posameznik ne more biti absolutno svoboden, saj se mora v družbi oblikovati skupna volja, ki se lahko zazna po večinskem, »številčno-količinksem« ključu. To načelo večine predstavlja kompromis med posameznikom in skupnostjo. Demokracija tako zavrača načelo soglasnosti, ki se zaradi narave razdeljenosti nasprotujočih si interesov nikoli ne more uresničiti.
Demokracija temelji na fikciji družbene pogodbe, s katero so posamezniki posteriorno legitimirali obstoj skupnosti, ki je dejansko obstajala že prej. Kušej ugotavlja, da pogodba služi bolj za utemeljevanje upravičenosti liberalizma, saj če bi popolnoma uveljavili načelo svobode, bi skupnost razpadla. Kušej je mnenja, da v družbenem življenju ni svobode in da lahko govorimo le o »politični svobodi«, ki se izčrpa v učinkovitem in odločujočem sodelovanju pri ustvarjanju skupnostnih prislino-pravnih pravil.
Poleg pravno-formalističnega vidika, ki po svoje zagotavlja zadoščanje svobodnim posameznikom, pa ima demokracija tudi vsebinske, etične razsežnosti. Za Kušeja je državni red pravičen le, če je dober; demokracija temelji na prepričanju, da je dobro tisto, kar misli večina in tako je načelo številčne vsebine z relativistično filozofskega vidika edini objektivni kriterij pravičnosti, s čimer zavrača pomen absolutni vrednot dobrega in pravičnega. Naloga liberalne demokracije je, da prizna tudi manjšinsko mnenje, ki z večino tvori dialektično celoto, saj bo le ta jutri postala večina.
3.2. Liberalna, Nacionalna in Razredna Demokracija
3.2.1. Liberalna Demokracija
Kušej ugotavlja, da liberalna demokracija, ki izhaja iz individualizma in ustvarjanja skupnostne vezi na izrazito formalen način, ni sposobna ohranjati stabilne skupnosti, zaradi preslabotnega, t.i. družečega elementa v liberalni demokraciji. Tako liberalna demokracija ni najbolj uspešna v organizacijsko političnem smislu, saj v praksi ne zagotavlja mehaničnega ravnovesja. Mnenje kušeja je, da demokracija ne more temeljiti le na pravnem načelu, ki predpostavlja, da je obča volja izraz večine, saj se v trenutku, ko se uveljavi večina, v družbi napravi razkol do manjšine. Tako po Kušejevem mnenju večina ni sposobna odražati obče volje ljudi. Demokracja mora v primeru prevelike veljave anatomisitčnega elementa v tem konfliktu utrditi družbene vezi in preprečiti razkroj družbe. Demokracija je po svojem bistvu kolektivni fenomen in tako so z njo same po sebi legitimirane vse državne oblike, ki imajo za svoj cilj vzdrževanje enotnosti skupnosti in obvarovanje le-te pred razkrojajočimi vplivi.
Za razliko od liberalne demokracije, ki jo novejši tipi demokracije prezirajo, se le-ti lotevajo oziroma rešujejo vprašanje napetosti z vidika skupnosti, poudarjajo skupnostna načela. Skupnost naj bi posameznika vzela čisto vase, tako da bo z njo postal eno. Ko bo posameznik postal član skupnosti, iz katere bo črpal svojo bitnost in osebnost, torej ko ne bo več samovoljna avtonomna osebnost, bo ta napetost med individualističnim in kolektivističnim izginila. Tak posameznik skupnosti ne dojema heteronomno, prostovoljno jo vzame za svojo in se kot tak v njej počuti svobodnega.
Skupnostna, obča volja je mogoča šele, ko se oblikuje kolektivna zavest, le-ta pa se oblikuje šele v skupnosti, ki je za Kušeja narod. Le ta je po njegovem mnenju nosilec večinskega interesa. Državno politično obliko na tej podlagi pa Kušej poimenuje narodna demokracija.
3.2.2. Narodna Demokracija
Narod je pri Kušeju sui generis socialni in politični pojav. Kušej izpelje, da je demokratična predvsem zahteva po nacionalni državi:
- Raz zunanje-politični vidik: države naj bodo le pravno organizirane narodnosti
- Raz notranje-politični vidik: državljani naj tvorijo narodno-kulturno enoto
Demokracija je politično-kolektivna enota, ki jo ogrožajo ekskluzivizmi družbenih razredv in političnih strank. V trenutku, ko gre z obstoj in ohranitev enotnosti neke skupnosti mora to nalogo ohranitve prevzeti stranka, ki to lahko zagotovi. To je mogoče le, ko se odstrani prejšnji strankarski sistem in ko se le ta nadomesti z novim nacionalnim-organskim sistemom, katerega ciljna naloga bo zavestno stvarjanje obče volje.
3.2.3. Razredna Demokracija
Prav tako, kot nacionalna demokracija dosega razredna demokracija v primerjavi z liberalno demokracijo po mnenju Kušeja, večjo stopnjo notranje enotnosti. Razredna demokracija temelji na podobnih predpostavkah kot nacionalna, razlika je le v tem, da se narod zamenja z delovskim razredom. Način, s katerim poskuša ta oblika demokracije razrešiti nasprotje med individualnostjo in kolektivizmom je v ustvarjanju novega človeka, ki skupnostne prisilnosti ne doživlja, saj je njene sankcije sprejel, kot same po sebi umnevne. To mu omogoča svobodo, v tej svobodi pa je popolno, neokrnjena osebnost. V ospredju je socialna enotnost, ki vodi do socialne enakosti.
4. Albin Ogris: Politične Stranke in Demokracija
Ogrisovo delo Politične stranke, je eno izmed redkih politoloških del, ki je nastalo izven idejnega okvira predvojne socialistične katoliške idejne usmeritve. Njegovo delo, z izrazito znanstveno dikcijo, se je preko odmeva v akademskih in vodstvenih krogih političnih strank na neposreden način dotaknilo razprave o demokraciji.
4.1. Demokracija Fikcija Normativne Racionalnosti
Ogris ugotavlja, da med družbenimi pojavi obstajajo različne oblike racionalnih zvez oziroma soodvisnosti:
-
kavzalna racionalnost – pomeni naravno učinkovanje enega pojava na drugega, tako da je eden vzrok, drugi pa je njegova posledica.
-
finalna racionalnost – pomeni, da je vzročni odnos posledica človekovega zavestnega dejanja, ki izvira iz njegove volje in hotenja, da doseže nek postulat.
-
normativna racionalnost – le ta predstavlja zvezo med pojavi in dejanji, ki nastanejo zaradi predpisov neke zunanje »inštance«.
Iz prve oblike racionalnosti lahko tako razberemo Comtov pozitivizem, pri drugih dveh oblikah pa je opazna podobnost Webrovemu modelu racionalnosti. Ogris, prav tako kot Weber, uporablja kategorijo smotra, sredstev in idelnotipski način razumevanja in pojasnjevanja družbenih pojavov. Z njim si je prav tako blizu v psihologistični tezi, torej v tem, da so realna samo posamezna dejstva, ki jih zaznavamo, pa še pri njih je spoznanje samo polovično; realnost sama je nepretrgano dogajanje, spoznavni proces pa je statičen.
S prirodno-vzročnimi dogajanji je povezana »biopsihična« struktura človeka, na podlagi katere človek »pol- ali pod- zavestno« reagira. Ogrisovo mnenje je, da so pojavi, ki so posledica instiktivnega biološkega imperativa predmet proučevanja psihologije. Finalna racionalnost predpostavlja da so družbena ravnanja že nadzorovana. V socialnem okolju posameznik nenehno bije boj za razpoložljiva življenjska sredstva, kar se kaže v nenehnem, zavestnem zadovoljevanju potreb in interesov, pri čemer se zavestno zbirajo sredstva. Ker finalno človekovo ravnanje zahteva urejenost, socialno pogojeno z normami in pravili, človekova absolutna svoboda ravnanja izgine in edina svoboda je v izbiri razpoložljivih smotrov.
Ogris ugotavlja, da gre v bistvu za boj za prevlado v družbi, za čim bolj vplivnejši položaj. Ta boj za družbeno moč je gonilna sila napredka in prav zaradi tega je načelo pravičnosti in enakosti »le ideal«.
Za razliko od finalne racionalnosti, ki še dopušča nekaj svobode, pa se pojem normativnosti že veže na determinizem, vendar pa Ogris meni, da slednja obstaja tudi v socialni kontroli.
4.2. Politične Stranke kot Element Demokracije
Pri odnos med politično stranko in državo naj najprej omenimo, da gre za odnos primarne (država) in sekundarne (stranka) družbene institucije. Stranka, ki spada med sekundarne družbene skupine, je oblikovana z derivatnimi skupinskimi smotri, ki so sinteza hotenj posameznikov. Nastanek političnih strank je povezan z državo, ki po mnenju Ogrisa ni nič drugega kot izraz za mišljenjsko sintezo specialnih kvalificiranih odnosov med ravnji množice ljudi. Hkrati pa je država tudi najpripravnejše sredstvo za ohranitev ali pridobitev politično odločujočega socialno-močanskega položaja in specifičnih kolektivnih interesov.
Država je s političnimi strankami logično povezana; pomaga oziroma omogoča jim udejstvovanje njihove temeljne funkcije, ki je teženje k monopolu. Stranke so predmet finalne in normativne racionalnosti, saj so vezane na nasprotja, konflikte in na polarizem. Stranka je borbena skupnost in borba je njen element.
Naravni pravzrok strankarskega delovanja je neenakost socialno-močanskih položajev, rešitev tega stanja pa naj bi bila v:
- Ohranitvi ali okrepitvi meščanske pozicije
- Trajnejših spremembah razmer v svojo korist
Pri svojem delovanju se je ogris zavzemal le za zakonite zveze in funkcije in ne za predalčkanje glede na zunanje pojavnosti političnih strank.
4.3. Konstitutativni Elementi Politične Stranke
Po mnenju Ogrisa, so za delovanje političnih strank potrebni naslednji mehanizmi:
Ideologija se presoja po tem, ali je skladna, praktično pripravna in socialno koristna glede na postavljene smotre. Ideologija postane notranje-strankarski mitus h kateremu je usmerjen večji del strankarskega mišljenja in ravnanja.
Po mnenju Ogrisa je program sistematično formulirana organizirana »organična celota načel in postulatov«, uradno razglašena in obvezna za vse njene člane. Z njim stranka predstavi svoje zahteve in opraviči svoj obstanek.
Le ta je pogoj za uveljavitev kateregakoli strankinega smotra, pri čemer imajo lahko nekatere stranke prednost.
Je…«prepričanje , predstava in nazor o pojavih in predmetih , ki in kolikor so pomembni za vzdrževanje biologistične stabilitete in uspešno uveljavljanje samoohranbenega nagona posameznikov in skupin, ki imajo zadevno mnenje«. Stranke so kot organizirane »objektivizacije« javnih mnenj, vselej del javnega mnenja z namenom, da oblikujejo splošno javno mnenje.
Le ta predstavlja sredstvo s katerim stranke ustvarjajo javno mnenje; je borbeno in prilagojevalno sredstvo v boju za čim višje močanske položaje.
Ogris govori tudi o organizaciji političnih strank, kot pogoju parlamentarne demokracij, pri čemer sta zelo pomembni agitacija in propaganda, ki sta v pomoč pri dvigovanju socialne moči. Le ta pa je podlaga za »posest normotvorne državne moči. Po Robertu Michelsu Ogris povzema, da se v strankarske,m življenju pojavljajo oligarhije zaradi pomanjkanja notranje demokracije v strankah, kar je sicer v nasprotju s temeljnimi obličji demokracije, a je kljub temu oligarhija pogoj za vzdrževanje demokratične ureditve,. Ta navidezni paradoks pa je v naravni lasti, kar Ogris povzame po Gaetanu Mosci.
4.4. Avtokracija vs Demokracija
Ogris, po kriteriju udeležbe državljanov v normotvornem procesu, razdeli sisteme na dva idealna tipa, in sicer na:
- »krajno avtokracijo«
- »krajno demokracijo«
Med zgoraj omenjenima idealnima tipoma je v stvarnem življenju mnogo variacij, mnogo realnih tipov državnih oblik, med katerimi sta glavna realna tipa republika ali monarhija. Demokracija pa ni vezana le na državo kot tako in zaradi tega je sodobna država demokratična v svoji »najvišji instanci zakonodaje«.
Demokracija se lahko uveljavlja neposredno in posredno. Neposredna ali reprezentativna demokracija se je po mnenju Ogrisa uveljavila v antiki in v omejenem obsegu v Švici in ZDA. Reprezentativna oziroma zastopniška demokracija se imenuje zato, ker se osebe, ki so izvoljene za izvršitev zakonodajne funkcije, smatrajo za reprezentante, zastopnike suverenega ljudstva.
Po ustavah reprezentativnih demokracij:
- je ljudstvo od vršitve zakonodajne funkcije izrecno izključeno
- poslančev mandat je svoboden contradictio in adjecto
- zastopnik ljudstva ima pri izvrševanju zakonodajne funkcije popolnoma proste roke
Ogris ugotavlja, da je zakonodajni mandat imperativen in ne svoboden. Mandat ima politična stranka.
Ljudska suverenost predpostavlja, da vsa oblast neodtujljivo pripada ljudstvu. Problem je v tem, da gre tukaj le za večino, ki po mnenju Ogrisa ni zastopana, in ne za vse ljudstvo. Kljub temu, da je fikcija neuresničljiva, so to idejo povzele množice kot »socialno rodovito fikcijo«.
Največji približek predpostavkama demokracije so dosegli tako, da so se zatekli k »mehanično-matematičnemu« sredstvu, ki je večinsko izraženi volji pripisalo veljavnost volje vseh. Dejansko je tako zagotovljeno le volja večine, skupine ljudi, ki imajo volilno pravico, ker pa se vsi ne udeležijo volitev, je ta večina dejansko še manjša. Kot ljudska volja se tako »predstavlja« le skromen odstotek ljudi.
Temeljni načeli, torej svoboda in enakost, demokracije se v bistvu izključujeta. Oba pojma lahko razumemo le v negativnem smislu.
Pri svobodi, ki ji je po Ogrisovem mnenju pripisana pravica do »izvestne« pravice ravnanja, gre vedno le za prostost od nečesa, medtem ko pri enakosti, ki naj bi bila pravica do enakomernosti političnih ugodnosti, gre za odsotnost razlik v kateremkoli obsegu in pomenu. Po Ogrisu obstaja veliko zamisli »prave« demokracije zaradi tega, ker hoče vsaka stranka svojo svobodo in svojo enakost.
4.5. Formalna in Stvarna Demokracija
Po Ogrisu bi bilo potrebno demokracijo v stvarnem smislu dopolniti, in sicer, v smeri večje »socialne rentabilnosti« in pravičnosti. Najbolj je avtor kritičen do načela relativne večine.
Proporcionalni sistem sicer šteje za napredek v smeri formalne demokracije, vendar ima le ta svoje slabosti:
- je preskromen prispevek v stvarni demokraciji
- spodbuja nastanek množice posebnih političnih ideologij in strank
- stranke so prisiljene k neprestanemu revizionizmu svojih programov
Poleg mnogih prednosti in slabosti, ki jih pripisuje proporcialnemu sistemu, avtor navaja v zvezi z njim eno misel: le ta naj bi bil bistveno bolj vezan na strankarsko demokracijo, kjer je politik kandidat stranke in ne volivcev, tako da v tem primeru praktično volivec ne voli.
Ogris je navajal predloge za zakonsko ureditev statusa političnih strank, ki naj bi bile izven pravnega reda in kontrole.
Kot sociolog pomeni, da je bilo spreminjanje prostovoljnega značaja teh organizacij v uradni organ »normotvornega procesa« sporno.
V stvarni oziroma t.i. materialni demokraciji ima prednost strankina intelektualna moč, in ne njena številčna moč, kot v formalni demokraciji.
Po Ogrisu bo dosežena višja stopnja demokracije, in ustvarjeni bodo pogoji za solidnejšo »politično kulturo« ko:
- se odpravijo pomanjkljivosti sorazmernosti
- se oblikujejo relativno stalne stranke
Nastanek parlamentarnega mehanizma Ogris povezuje s strankarstvom. Parlament je realizator strankarsko socialnih hotenj, v čemer se kaže njegov pomen, delovna enota v parlamentu je stranka, brez katere parlament ne bi bil socialno sredstvo. Ciljna racionalnost parlamentarnega mehanizma naj bi bila v tem, da se medstrankarska borba za moč zmanjša na tem bolj enostavno izslednico.
Avtor kot socialno tehnično funkcijo parlamenta vidi v realizaciji politične volje večine kot zakonu.
Ogris za reformo parlamentarizma v smeri večje materialne neposrednosti predlaga naslednje:
- prehodno obligatorno razpravo
- naknadno strokovno redakcijo že sprejetih zakonov
- opravljane ustreznih obširnih anket in javne strokovne razprave v debatnih klubih pri pripravi zakonov
- vključitev posebnih strokovnih komisij v zakonodajni proces
Ogrisovo stališče je, da parlamenta, strank in politikov ni mogoče zamenjati in s tem zavrnil t.i. ekspertokratske zamisli demokracije, ki so se začele pojavljati kot alternative parlamentarni strankarski politiki.
5. Sklep
Ideja demokracije se je na slovenskem uveljavila v političnem in teoretskem besednjaku v prvi polovici 20. stoletja. Predstavniki slovenske politične misli so razpravljali o tem kakšna je najprimernejša družbena in politična usmeritev.
Na Slovenskem so se do druge svetovne vojne uveljavile tri temeljne usmeritve: katoliška, liberalna, in socialistična, nobena od teh pa znotraj lastne ideološke usmeritve ni bila povsem homogena.
Najpogostejša izmed teh treh je bila katoliška razprava o demokraciji v okviru katere najdemo zasnove krščanske, krščansko socialne, krščansko socialistične, stanovske in korporativne demokracije, ki imajo skupno to, da demokracijo povezujejo s krščanskim etosom, civilnodružbenim življenjem, kar je bil vzrok zapostavljenosti politične sestavine. Demokracija naj bi se uresničevala v stanovsko organizirani družbi, ki temelji na načelu solidarnosti stanovske vzajemnosti.
Pri katoliškem pojmovanju demokracije je močno navzoča ideja samouprave, značilno zanjo je zadržanost do parlamentarne demokracije.
Med obema svetovnima vojnama so socialdemokrati povezovali demokracijo s socialno državo, parlamentarnim sistemom, s splošno, tajno in enako volilno pravico na podlagi proporcionalnega volilnega sistema, s političnimi strankami in temeljnimi političnimi svoboščinami.
Najmanj bogata od teh razprav o demokraciji je liberalna razprava. Liberalno pojmovanje demokracije ima protekcionistični značaj. Liberalisti so bolj kot enakost poudarjali politično in ekonomsko svobodo, za temelj skupnosti pa so postavljali državljane in visoko državljansko kulturo.
Ideja demokracije je bila v tem obdobju predmet živahne razprave tudi v akademskih krogih v okviru sociološke, ekonomske in pravne vede. Avtorji so se demokracije lotevali iz različnih teoretičnih, metodoloških in tudi ideoloških izhodišč.
Med avtorji, ki smo jih predstavili v seminarski nalogi, je po sporočilni vrednosti najjasnejši in najkonsistentnejši Andrej Gosar, ki je ponudil jasen model, model samoupravne demokracije, ki lahko premaga krizne težnje.
Gorazd Kušej se je pri problematizaciji sodobne demokracije osredotočil predvsem na reševanje med individualističnim in kolektivističnim.
Tretji avtor, Albin Ogris pa je demokracijo opredeljeval kot sistem, v katerem se socialne skupine borijo za ohranitev ali vzpostavitev pozicije moči v družbi in državi tako, da sodelujejo v pravotvornem procesu.
6. Viri
-
Zver, Milan. 2002. Demokracija v klasični slovenski politični misli. Ljubljana: Orbis.
Povzeto po Zver (2002, 192-197)
Povzeto po Zver (2002, 197-201)
Povzeto po Zver (2002, 202-208)
Povzeto po Zver (2002, 208-220)
