Grad Štanjel
Poprej mi je bil slikar še dokaj neznan, vendar me je razstava sama precej prevzela, še posebej njegove poznejše grafike z močnimi ploskvami črne, bele in rdeče.
Ker razstava zajema vsa obdobja njegovega ustvarjanja, se mi je zdelo zanimivo, da bi na kratko povzela potek njegovega razvoja kot slikarja in grafika.
Dva osnovna elementa sta vplivala najprej na osebno in nato na umetniško formiranost Lojzeta Spacala. Prvi, ki ga lahko označimo za eksistencialnega, izhaja iz njegove globoke navezanosti na Kras, na rodno zemljo njegovih staršev, ki postane pozneje v njegovih delih simbol vsega, kar je pristno, zakoreninjeno, primarno, resnično človeško. Drugi, recimo mu estetski element, izhaja iz njegovega prvega srečanja z visoko umetnostjo, z nekaterimi pomembnimi predstavniki likovne umetnosti 30. let.
Na prvi skupni razstavi v Trstu leta 1937 se Spacal predstavi s tihožitjem: strogo interpretacijo cézannovskega modela, kar lahko razberemo tudi iz nekaterih namigov na različne perspektive. Lesorez Dolina treh mesecev (1943) označuje pomemben preskok v kvaliteti. Pri tem Spacalovem delu se jasno odraža zgledovanje po Kleejevi sanjski transfiguraciji znakov, a je dosežek vsekakor izviren. Že v samem naslovu se z omembo lunine poti na nebu in njenih faz lesorez simbolično sklicuje na kozmični ciklus in na tri življenjska obdobja (rojstvo in otroštvo, zrelost, starost in smrt).
Dolina treh mesecev (1943)
Uničujoče nasilje zadnjih let vojne odžene še zadnje ostanke “sanjskega” in “magičnega”. Spacal se sedaj zaveda, da si ne more privoščiti ničesar, kar se izogiba tragične realnosti dejstev, obenem močno čuti povezanost z zemljo svojih prednikov in s tistimi, ki se zanjo borijo. V tem času nastanejo dela neposredne politične angažiranosti, a tudi lesorezi s presunljivimi simboličnimi elementi, kot na primer Razvaline vojne na Krasu (1946), kjer se pojavi petelin na ploskovito obremenjenem prostoru, kraški portal z akrostihom IHS (aluzija na svetost hiše in družine, ki jo je oskrunila vojna), kolo na tleh (ponazarja človeka zrušenega na tla in ubitega).
Razvaline vojne na Krasu (1946)
Pri Spacalu se pojavi preobrat ravno sredi 50. let po njegovem potovanju v Makedonijo. Odtlej so njegovi lesorezi organizirani arhitektonsko: ploskve glede na obliko kvadrata in pravokotnika, črte se navadno križajo pod pravim kotom.
V letih, ki sledijo, Spacal čuti posledice spremenjenega kulturnega ozračja; že same žile v lesu (grče ali črte) v njegovih lesorezih sugerirajo različne dele podobe, oblikujejo nove pejsaže.
Abstrakcija postaja iz leta v leto močnejša, oblike postanejo vedno bolj avtonomne do izvornega originala, predmeta in se spremenijo v ikonske znake nabite z analogičnimi valencami, po vrsti usmerjene v evokacijo ambienta (Arheološka trta 1969; Okno na Kras 1973), socialno in politično angažiranost.
Arheološka trta (1969)
Sredi 70. let, ko tehnično in kompozicijsko že popolnoma obvlada avtonomijo oblik, začne Spacal ustvarjati obširen ciklus Pesniški prostor, nedvomno eno njegovih najpomembnejših grafičnih stvaritev.
Pesniški prostor (1979)
ZAKLJUČEK
Lojze Spacal velja za največjega interpreta ozračja, obredov in mitov kraške pokrajine, trpke in privlačne, »ki sega od Proseka do Komna, od Hrpelj do Lipice in od Vrem do Nanosa«, kjer se čuti stičišče »med sončno mediteransko pokrajino, deležno morskega vpliva in prekipevajočo od južnjaškega razpoloženja, ter med severnjaško, strožjo, srednjeevropsko pokrajino«. Bil je namreč umetnik, ki je znal, bolj kot kdorkoli, iz te pokrajine potegniti značilne elemente njenega razvoja in kulture, jih obenem narediti univerzalne oziroma signifikantne v absolutnem smislu, ne glede na kakršnokoli ozemeljsko razmejitev.
Zato nas ne sme čuditi dejstvo, da je ena najpomembnejših Spacalovih grafičnih zbirk na furlanskih tleh in da jo je z vztrajnim prizadevanjem v Villacacci di Lestizza uredilo kulturno društvo Ai Colonos, ki že dolga leta skrbi za kulturno promocijo furlanske identitete, a tudi za spoznavanje in vrednotenje drugih lokalnih identitet. Osnovni razlog za nastanek te zbirke je nedvomno ravno v spoznavanju in spoznavanju sebe: spoznavanju v Spacalovih delih živega izraza značilnosti pokrajine, naroda in kulture ter z druge strani, spoznavanju sebe kot sestavnega dela te iste kulture, ki ni samo kraška, ampak širše kmečka kultura.
Ta prehaja meje, ki jih je v stoletji začrtalo nasilje zgodovine in se čuti kot enovita celota, organska in globalna, čeprav se njen teritorij razlikuje. Sicer pa je ravno umetnost kot manifestacija kulture in družbe in zato ker je prepričljiv in globok izraz človeštva tista, ki nas privede do spoznanja, da smo si sorodni ne glede na prostor in čas. Zato vsak veliki umetnik daje izraz vsakemu od nas, naši osebni in skupni zgodovini. Zato mora umetnost, ki je hotela dati svoj izraz pokrajini, ki ga prej ni imela, sprejeti druga pokrajina, ki se sama prepoznava v tem istem izrazu. Vsaka resnična umetnost je namreč izraz človeka, ki se razglaša za človeka.
VIRI
http://www.spacal.net/
http://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Spacal
http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/spacalovo-oko-in-fotoaparat-v-trstu/158043
BASSIN, Aleksander: Lojze Spacal, Obzorja, Maribor, 1967
by
boringshowers (student)
